Zgodovina uporabe kamnov Taihu je dolga in globoka ter sega že v obdobje pozne pomladi in jeseni-pred približno 2500 leti. Ko je kralj Fuchai iz Wuja zgradil kraljevi vrt na gori Lingyan v Suzhouju za legendarno lepotico Xi Shi, je vključil kamne Taihu; to predstavlja enega najzgodnejših dokumentiranih primerov njihove uporabe. Do dinastij Sui in Tang je uporaba kamnov Taihu postala še bolj razširjena, od dinastije Song naprej pa so jih začeli obravnavati kot samo bistvo vrtnega oblikovanja. Toda v fevdalni dobi so bili kamni Taihu predvsem predmet prostega časa in cenjenja cesarjev, aristokratov in visokih-uradnikov. Da bi polepšali svoja dvorišča in zgradili svoja zasebna posestva, so te elite na silo vpoklicale delavske množice v kamnolome in transport kamnov-. To je bila praksa, ki je običajnim ljudem povzročila nepopisno trpljenje.
Čeprav se je incident "Huashigang" (poklon rožam in kamnom) zgodil pred več kot osmimi stoletji, so ohranjeni kamni Taihu iz tiste dobe še vedno raztreseni po številnih vrtovih v različnih regijah. Pomembni primeri-za katere se splošno verjame, da so relikvije poklona Huashigangu-vključujejo *Yulinglong* (Izjemen žad) v šanghajskem vrtu Yu; *Ruiyunfeng* (Ugoden vrh oblaka) na srednji šoli Suzhou No. 10 in *Guanyunfeng* (Vrh kronanega oblaka) v vrtu Lingering; "Ostanki kamna južnega vrta" v muzeju Yangzhou; in *Xianrenfeng* (vrh nesmrtnika) v vrtu Zhan v Nanjingu. Poleg tega naj bi *Laorenshi* (kamen starca) v poletni palači v Pekingu, skupaj s številnimi drugimi znanimi kamni Taihu, najdenimi v parku Beihai in parku Zhongshan, v veliki meri tudi ostanki poklona Huashigang, prvotno namenjenega cesarskemu vrtu "Genyue" v Kaifengu med dinastijo Severni Song; ti kamni so bili nato prepeljani v Peking po vzponu dinastije Jin.
