Kot osrednji medij znotraj kitajske kulture okrasnih kamnov imajo kamni Taihu dolgo in globoko kulturno dediščino. Njihov zgodovinski izvor sega v dinastijo Xia; v resnici so bili znani že pred več kot tisoč leti v času dinastije Tang in so skozi stoletja služili kot glavni krajinski kamni za cesarske vrtove. Od prefinjenih literatov do cesarjev in plemstva so vsi imeli posebno naklonjenost do teh kamnov, s čimer so spodbujali edinstveno tradicijo cenjenja kamna.
Bai Juyi je v svojem *Zapisu o kamnih Taihu* (*Taihu Shi Ji*) artikuliral ključna merila za vrednotenje kamna-vključno z "grdoto", obliko, teksturo in zagonom-in slavno opisal kamne Taihu kot "zgoščene pokrajine", kar je bistvena smernica za prihodnje generacije poznavalcev kamna. Med dinastijo Song je moda za spoštovanje kamna dosegla še večje višine; priznani kaligraf in slikar Mi Fu je šel tako daleč, da se je priklonil in kamen naslavljal kot svojega "starejšega brata", hkrati pa je oblikoval estetska načela "vitkosti, gubanja, odprtosti in prosojnosti"-, ki ostajajo standard za ocenjevanje vrtnih kamnov do danes. Cesar Huizong iz Songa (Zhao Ji) se je ukvarjal z obsežnim-zbiranjem kamnov Taihu in jih prepeljal v prestolnico Bianjing, da bi zgradil umetne skalnjake; velikanskemu kamnu Taihu je podelil celo plemiški naziv "markiz Pangu", s čimer je nazorno pokazal svojo globoko obsedenost s temi naravnimi čudesi.
Skozi zgodovino je med literati in učenjaki prevladoval kulturni trend-saditve, občudovanja, zbiranja in pisanja poezije o kamnih ter njihove uporabe kot sredstva za sklepanje prijateljstev-in za seboj pustil nešteto zapuščino pesmi, besedil, pesmi in rapsodij. Med dinastijo Ming je visoki uradnik Mi Wanzhong napisal *Zapis velikega kamna* (*Da Shi Ji*) po neuspešnem poskusu prevoza ogromnega kamna; pozneje, med dinastijo Qing, je cesar Qianlong uspešno prepeljal prav ta kamen v Poletno palačo, ga krstil za "Qing Zhi Xiu" (Azurna stena) in v njegovo čast sestavil pesmi in eseje. Poleg tega je slavni romanopisec Cao Xueqin črpal navdih iz simbolike kamnov, da je ustvaril svojo brezčasno mojstrovino, *Sanje o rdeči komori*. V moderni in sodobni dobi so se umetniški svetilniki, kot so Shen Junru, Zhang Daqian in Xu Beihong, prav tako izkazali kot navdušeni poznavalci okrasnih kamnov. Guo Moruo je nekoč hvalil te kamne, ker utelešajo lastnosti "vedrine, jasnosti, trdnosti in nesebičnosti", s čimer je zgovorno artikuliral plemenit značaj, ki je neločljivo povezan s temi naravnimi predmeti. Danes, sredi obogatitve kulturnega življenja, so kamni Taihu našli svojo pot v vedno-širšo paleto okolij-vključno z javnimi vrtovi, univerzitetnimi kampusi in stanovanjskimi skupnostmi-, ki ljudem ponujajo prefinjeno obliko duhovnega užitka, hkrati pa zagotavljajo nadaljnjo zapuščino in prenos globokega kulturnega pomena, ki ga utelešajo.
